Po Vogrincu (1996) lahko »kumite«, ki je v karateju izraz za uporabo ofezivnih in defenzivnih tehnik v prosti borbi in vezanem sparingu, razdelimo v dve obliki, in sicer na nekontaktni in kontaktni karate. Pri prvem je poudarek predvsem na samokontroli in samoobvladovanju karateista, ki se kaže v avtomatizmu in pravočasnosti uporabe tehničnih elementov ter v razumevanju taktike in ritma borbe. Kontaktni karate pa sta po mnenju avtorja tako kick boks kot tudi klasični kontaktni karate, kjer je glavni poudarek na telesni moči in vzdržljivosti.

Po Jakhelu (1994) lahko karate razdelimo na športni karate in na tako imenovani budo karate. Razliko med njima najbolj preprosto opišemo glede na njun tehnično-taktični cilj. Budo karate kot oblika borilne veščine pomeni usposabljanje posameznika za resnično borbo brez pravil, kjer je v kritičnih okoliščinah bistvenega pomena samoohranitev ali fizični spopad ne glede na posledice pri nasprotniku. Športni karate pa je usposabljanje posameznika za borjenje v športnih, s športnimi pravili omejenimi borbami, kjer gre zgolj za praktičen preskus in primerjavo trenutne borilne pripravljenosti, pri čemer se nasprotnika medsebojno in skladno s pravili varujeta pred poškodbami. Količina tehnik in taktik v športni borbi je tako manjša in hkrati bolj specializirana kot v resnični borbi brez pravil.

V Karate klubu Nestor se trenira športni karate, ki se izvaja po strogih tekmovalnih pravilih SKZ (Svetovna karate zveza - v izvirniku: "WKF" - World Karate Federation), kjer kontakt razen v določene dele telesa ni dovoljen!